PROJEKT PROSTOVOLJSTVA NA ISLANDIJI PROSTOVOLJKI PRINESEL NOVE IZKUŠNJE

V sklopu PiNA Terminala smo prostovoljki Sari Božič omogočili udeležbo na 5-mesečnem projektu prostovoljstva na Islandiji.

Sara se je odločila za večmesečno prostovoljstvo v tujini, saj se je med iskanjem prve zaposlitve naveličala neštetih razgovorov in ponavljajočih se besed, da nima dovolj izkušenj. Med pregledovanjem možnosti se je odločila za projekt Evropske solidarnostne enote (ESE) pri nevladni organizaciji SEEDS V Reykjavíku, ki podpira medkulturno razumevanje, prostovoljstvo in okoljsko ozaveščenost. Po zaključenih petih mesecih prostovoljske aktivnosti na Islandiji je z nami delila svojo izkušnjo:

»Maja sem se odpravila na Islandijo z željo po novih izkušnjah, spoznavanju novih ljudi, drugačnih kultur in mišljenj ter zato, da se postavim pred preizkušnjo in stopim iz cone udobja. Poleg mene so se projekta udeležili tudi prostovoljci iz Italije, Estonije, Portugalske, Poljske in Madžarske. Živeli smo v hiši, v centru Reykjavíka, kjer nam je bilo vse na dosegu roke, zato avtobusa nismo potrebovali. Na voljo smo imeli tudi nekaj koles. V prvem mesecu je bilo kar kaotično, saj je dvajset ljudi delilo isto hišo z dvema kopalnicama in kuhinjo. Situacija se je umirila, ko so naši predhodniki odšli domov in smo se mi odpravili na tabore in v druge hiše.

Pred prihodom sem se z organizacijo SEEDS, ki me je gostila, dogovorila, da bom vodila delovne tabore po celi Islandiji in da bo delo potekalo predvsem v naravi in v vseh vremenskih pogojih, vendar sem večino časa preživela na taborih v Reykjavíku, kjer smo imeli delavnice na temo okoljske ozaveščenosti in akcije čiščenja obal ter ulic Reykjavíka. Delo v naravi je bila moja največja motivacija za prijavo na ta projekt, a sem se tako učila predvsem iz izkušenj drugih, utrdila sem se v javnem nastopanju, izpopolnila vodstvene sposobnosti in pridobila nove organizacijske veščine.

Ob prihodu smo se udeležili 5-dnevnega treninga, kjer nam je koordinatorica projekta predstavila organizacijo, način dela in uvajalni tabor. Na uvajalnem taboru smo v vlogi udeležencev opazovali predhodno ekipo prostovoljcev pri vodenju in se od njih učili, hkrati pa smo lahko doživeli kako je, ko si v koži udeleženca. Super se mi zdi, da je prvi mesec organiziran tako, da ima nova ekipa prostovoljcev možnost preživeti cel mesec z njihovimi predhodniki, od katerih lahko izve veliko informacij in se od njih veliko nauči. Sledil je 5 dnevni tabor z nacionalno agencijo, kjer smo spoznali prostovoljce iz ostalih organizacij in se učili kako voditi tabor. Izvedli smo različne spremljevalne aktivnosti, se učili o reševanju konfliktov ter se pogovorili o naših pričakovanjih v povezavi z ESE projektom.

Med vsakim taborom smo imeli kar nekaj prostih dni, tako da smo se lahko spočili, se pripravili na naslednji tabor in hkrati imeli dovolj časa za raziskovanje Islandije. Večinoma smo štopali, saj je zaradi obilice turistov in gostoljubnosti domačinov zelo lahko dobiti prevoz. Ko smo bili na tesnem s časom, smo raje najeli avto, saj je najem cenejši od javnega prevoza. V dogovoru z ostalimi prostovoljci v hiši si lahko sposodiš šotor, spalne vreče in blazine – tudi moj šotor je ostal tam.

V šestih mesecih sem se naučila predvsem prilagodljivosti, saj so bili tabori takega tipa, da smo jih prilagajali potrebam in željam udeležencev, ter ostalim taborom, ki so se odvijali istočasno in logistiki. Predvsem pa so bili tabori tako zastavljeni, da smo vsi prispevali svoje znanje in izkušnje. Mislim, da ti katerikoli ESE projekt veliko da in se iz izkušnje veliko naučiš, zato bi se ga moral udeležiti vsak.«

Če bi se projekta prostovoljstva želeli udeležiti tudi vi, spremljajte novice na naši spletni strani, pod ključnikom #PiNATerminal.