ZAČETEK POLETNE ŠOLE “DESIGN+SCIENCE SUMMER SCHOOL 2024”

V ponedeljek, 8. julija 2024, se je ob 19. uri uradno otvorila poletna šola Design+Science 2024! Z nami sta bila Marina Klemenčič, ki je otvorila temo subverzivnih realnosti, kar je bilo letošnje vodilo poletne šole. Sledil je glavni govorec večera, Dominique Sciamma, direktor in dekan CY School of Design. Strokovnjak z raznoliko kariero, ki zajema raziskave umetne inteligence, razvoj programske opreme in pedagogiko oblikovanja, je odločen zagovornik transformativnega oblikovanja. Dogodek se je zaključil z glasbenim performansom umetnika Stefana Betke, ki deluje pod psevdonimom Pole.

Uvodni program poletne šole se je začel ob 9.30 uri zjutraj, ko so se udeleženci, mentorji, eksperti in ostali govorci zbirali ob jutranji kavi. V uvodu jih je nagovorila Maja Drobne in začela s povezovanjem udeležencev, na način, da jim je zastavljala globoka vprašanja. Taka vprašanja, ki si jih ljudje postavljajo po pretežno dveh letih dobrega prijateljstva. Prvo vprašanje je bilo »Zakaj so odnosi s starši relativno težki za negovati?«. Ustvaril se je zanimiv prostor, v katerem so udeleženci med seboj delili intimne ideje s, tako rekoč neznanci, ljudmi, katerih niso poznali niti imen. Sledila je okrogla miza, na kateri so sodelovali naslednji strokovnjaki: Adela-Glyn Davies, multidisciplinarna, vizualna umetnica in oblikovalka, specializiran za sisteme in interakcije, Alvaro Sanchis, grafični oblikovalec in profesor na Polytechnic University of Valencia ter Primož Vitez, glasbenik, dramaturg, prevajalec in predavatelj na Filozofski fakulteti, UL. Slednji je predstavil koncept patafizike, ga označil kot »znanost o namišljenih rešitvah«, ki satirira neumnosti v nekaterih akademskih krogih. Ta koncept je ustvaril dramatik teatra absurda Alfred Jarry, ki je verjel, da sveta ni mogoče razumeti na en preprost in očiten način.

Adela Glyn-Davis je govorila o sistemih, ki jih ni mogoče razbrati s statistiko, ampak le s pripovedmi. Večkrat se preveč naslanjamo na kvantitativne metode, medtem ko bi bile kvalitativne ali celo alternativne, etično eksperimentalne metode, bolj primerne. Ta problem je treba nasloviti in razumeti pripovedovanje, kot je zbirka zgodb z informacijami, ki jih ne moremo razbrati iz statističnih podatkov. Zato je potrebna pluralistična pripoved subverzivnih realnosti, kjer kvaliteta subverzivnega prevlada nad kvantiteto konstantnega.

Alvaro Sanchis vidi izobraževanje kot ključno vlogo pri oblikovanju prihodnosti subverzivnih resničnosti. Opozoril je, da se “moramo kot družba veliko naučiti, na primer, kako delati, kako poučevati, kako skrbeti za ljudi.” Veliko časa preživimo v pogovoru z ljudmi, danes bolj kot kdaj koli prej. Govorimo na drugačen način, sanjamo na drugačen način. Odvisno od jezika, ki ga uporabljamo, imamo lahko drugačno osebnost, drugačen odnos, lahko imamo celo drugačen pomen z uporabo istih besed.

Po okrogli mizi so udeleženci začeli z delom v skupinah. Vsaka skupina je delala na svoji ideji, ki jo ima o subverzivni resničnosti.

Kaj pomeni subverzivna resničnost?

Kako jo doživljamo v sodobnem času?

Kaj so njene značilnosti?